»Za klub sem začel navijati, ko so leta 1977 prvič postali evropski prvaki.«

»Ko sem prvič videl in slišal navijače zapeti You’ll never Walk Alone. Bila je ljubezen na prvi pogled in traja še danes.«

»Za Redse me je navdušil prijatelj, ki jih je vedno znova omenjal s takim občudovanjem…«

»Ko sem jih leta 1998 prvič videl na TV-ju. Ko še nismo imeli interneta ali streamov, marsikdo niti teleteksta ni imel. Ha, to so bili časi, ko si čakal na ponedeljek da si kupil Sportske novosti ali Ekipo in sredi ulice vneto listal na mednarodni nogomet, da si izvedel rezultat tekme, odigrane 2 dni prej.«

 

Tako si je vsak izmed nas našel svojo zgodbo za začetek navijanja kluba Liverpool. Razlogi za to so različni, a posledica je enaka: klub nam je zlezel pod kožo in postal del našega vsakdana.

Moja zgodba z Liverpoolom se je pričela leta 2000, ko sem v 4.letniku gimnazije pisal 25-stransko seminarsko nalogo pri sociologiji. Ob raziskovanju polic okoliških knjižnic, arhivov časopisov in, v tistih časih redkih, člankov na internetu, se je v meni nekaj spremenilo. Prejel sem veliko informacij o klubu, ki igra v angleški 1. ligi in o katerem sem prej vedel zelo malo. Njegovi silni uspehi v 70ih in 80ih so govorili zase, slovita trditev o najbolj zvestih nogometnih navijačih, pa naenkrat zame skoraj neizpodbitna. Z zanimanjem in nejevero sem raziskoval zgodovino kluba, od največjih uspehov do velikih tragedij, ki so za vselej zaznamovali klub iz Anfielda. In tako se je torej vse skupaj začelo pri meni.

 

Sanje vsakega navijača Liverpoola je obiskati Anfield in doživeti v živo domačo premier ligaško tekmo.  To je nam, druščini iz Krškega in Ljubljane, uspelo 1.decembra 2024 na tekmi 13. kroga proti Manchester Cityju. Vztrajno smo čakali in dočakali dan, ko nam je upravni odbor društva OLSC Slovenija sporočil, da smo izbrani. Naše veselje na ta avgustovski dan je bilo neizmerno.

S Sandijem sva se lotila iskanja najprimernejših letov, linij vlakov in prenočitev za dni, ko bomo na Otoku. Kar nekaj večerov smo skupaj planirali izlet in izluščili svoje želje, ki jih realno lahko uresničimo v času bivanja v 5. največjem angleškem mestu. Pardon, moja napaka. Kako že pravijo domačini? »We are not English, We’re Scouse.«

 

In tako se je tisti četrtek zgodaj zjutraj pričela naša pot. Sandi in Stanko sta se pripeljala iz Krškega do Ljubljane in pobrala naju z Mladenom. Najpogostejši stavek v avtu: »A mate pasoše? Ja, mam. Ti?« Sandi je nas je varno pripeljal do Bergama in čas je bil, da odpremo svoje prvo pivo. Za žejo, za srečo, za pogum pred letom in kot bi Stanko rekel prvič, toda še zdaleč ne zadnjič: »Prijatelji Liverpoola…. naaaaa zdravje!« Avto smo varno parkirali in kmalu poleteli proti Manchestru. Seveda brez zapletov ne gre, drugače temu ne bi rekli avantura. Stanko je imel na carini precej temeljit pregled, kajti zobna pasta in pollitrska plastenka vode sta bili izredno sumljivi. Je pa prešvercal sendvič, to pa!

 

Naš prvi večer smo preživeli v Manchestru. Utrujeni od vožnje smo odmislili širše raziskovanje mesta in si privoščili pivo v bližnjem pubu. Odkrili smo izredno okusen street food lokal s tajsko hrano in prijeten ambient na prostem v stilu veselega decembra. Navdušili so nas Norvežani, ki so bili praktično na vsakem koraku. Vedeli smo, da na ta dan Bodo Glimt gostuje na Old Traffordu, a vseeno. Kot nam je povedal prijazen gospod, ki se je z družino odpravil na tekmo in nam sprostil mizo v lokalu, je Bodo kraj s 50.000 prebivalci, na tekmo pa je priromalo reci in piši 6.000 Norvežanov. Neverjetno, toda to je gotovo dogodek, ki se je na nas prvi večer najbolj vtisnil.

 

Naslednji dan se je po jutranji kavi naše potovanje nadaljevalo do železniške postaje Picadilly Manchester, od koder smo dobro urico potovali do Liverpool Lime Streeta. Slučajno sta nasproti nas sedela prijazna in uglajena gospoda, s katerima smo imeli nadvse zanimiv pogovor. Kako majhen je svet, celo v tujini. Eden izmen njiju je dedek kapetana severno angleške mlade rugby reprezentance in na to je bil izjemno ponosen!

 

Po zasluženem pivu za dobrodošlico, smo se odpravili na sprehod po Mathew Streetu in obiskali muzej Beatlov. Band, ki je slavo in ime mesta ponesel v svet enako dobro kot je to storil nogometni klub Liverpool. Biti priča tolikemu koščku glasbene zgodovine na enem mestu je res enkratno doživetje. Ne glede na to a je nekdo ljubitelj skupine The Beatles, zgolj nevtralen poslušalec ali pa jih ne mara, ker je bil vedno bolj za Rollinge, je muzej več kot vreden ogleda. Skozi avdio postaje smo si ustvarili vtis za kako veliko stvar je pravzaprav šlo. Šestdeseta, ki so sinhrono sovpadala z vzponom prve generacije Shanklyjevih Redsov, so bila leta, ko so glasbeno kraljevali v Združenem Kraljestvu in kasneje pokorili svet. Norija brez primere in svet zabavne industrije se je za vedno spremenil.

 

Polni vtisov smo se podali mimo Cavern Puba, a kar hitro ugotovili, da bo zaradi gneče skoraj nemogoče vstopiti. Nič za to, Eric’s nas je navdušil z zgodnje popoldansko glasbo v živo, na kar smo presenečeno ugotovili, da je nastopajoči kantavtor neverjetno podoben našemu Sandiju. Počasi smo se premaknili proti severnemu delu mesta in tako blizu smo bili, da bi bilo greh ne zaviti proti Anfieldu. Stankota so prevela čustva in vsi smo mu neizmerno privoščili, da mu je uspelo. Kdor čaka, dočaka in na ta dan je Stanko čakal 67 let!

 

Slovenci v mestu? Kje, kdaj, kam? Takoj smo našli odprt lokal in Park Pub je dal prostor nam štirim ter Edinu in Aljažu. Ni treba poudarjati, da so se naše poti še vseskozi prepletale in smo iskreno doživljali vsako sekundo skupnega druženja. Za petek smo zaključili in se odpravili proti domu.

Nastanili smo se v prijetni mirni ulici Cowley Road, zgolj 20 min stran peš od Anfielda, kar je bila nadvse posrečena izbira.

 

Naslednje jutro smo si pripravili obilen zajtrk in se sprehodili mimo Goodison Parka. Na videz velika škatla pločevine, ki pa v samih okoliških detajlih skriva nekaj velikega. Ni kaj, Everton je zgodovinsko povezan s klubom Liverpool FC. Mestna rivala, ki sta dolga desetletja dominirala v angleški 1.ligi. Ko so londonski, manchesterski in birminghamski klubi lahko le sanjali o močnih zasedbah pristaniškega mesta na severozahodu angleške obale, so le-ti bili epske prvoligaške bitke in finala pokalov. Pardon, ne gre za angleško obalo, temveč Merseyside. Prijatelji, sodelavci, družinski člani, vse to so rdeči in modri privrženci obeh klubov. Rivalstvo se seveda čuti, sovraštva pa niti ne in prav je tako. Mesto je skupaj (pre)trpelo nepojmljivo tragedijo Hillsborough in si v najtežjih časih med seboj pomagalo. Oba kluba sta med najuspešnejšimi v zgodovini 1.angleške lige in njuna zapuščina je neizmerljiva. Ko sem hodil mimo Goodison Parka, mi je bilo na nek način hudo. Zavedal sem se, da njihov kultni stadion kmalu zapira vrata in se seli na novo lokacijo tik ob reki Mersey. Vsaka sprememba je težka, a morda bodo »Toffees« prav z njo dobili nov zagon  do mest na lestvici, kamor zgodovinsko gledano spadajo!

 

Sprehod skozi Stanley park je imel edino možno smer: Anfield. Čeprav sem si stadion ogledal drugič, sem bil vznemirjen enako kot prvič pred sedmimi leti. In tu je prišel moj trenutek, ki me je ganil do solz. Audio posnetek ob Kloppovi sliki, eni izmed mnogih v družbi slovitih Liverpoolovih trenerjev, je bila zame kaplja čez rob. Človek, ki je Liverpool popeljal nazaj na pota stare slave. Človek, ki se je s svojo neverjetno karizmo na preprost, iskren in človeški način vtisnil v srca milijonov po vsem svetu, tudi mene. Če bi lahko ta trenutek povabil na kavo katerokoli osebo na svetu, bi bil to Jurgen.

Mogočnost objekta, po katerem se sprehajaš, je opaziti na vsakem koraku. Anfield je prenovljen in sprejme več kot 61 tisoč duš. Zgodovina kluba, uspehi in muzej pod tribuno Kop lepo zaključijo zgodbo, ki jo obiskovalec prične pod streho, na 6.etaži Main Standa. Pogled na igrišče in neverjeten avditorij rdeče trdnjave te naredi majhnega, pa četudi bi bil visok dva metra. Ogled slačilnice, konferenčne sobe in slikanje ob maketah igralcev v naravni velikosti, je prijetnejši del ogleda in splača se porabiti vsako minuto. Vrhunec ogleda je prav gotovo obsedeno stanje tik pred vstopom proti travnati zelenici. This is Anfield. Tabla, ki opominja domače igralce za koga igrajo in opozarja nasprotnike, proti komu igrajo. Končno vstopimo čez tunel in znajdemo se na mestih, kjer tekme spremljajo domače in gostujoče moštvo. Fascinantni so detajli, kot naprimer filigransko pokošena in urejena travnata površina, poseben UV tretma le-te, seveda pa je nemogoče iti mimo korner zastavice. Ne kar ene, ampak tiste, nepozabne. »Trent, corner taken quickly and Origi! It’s 4:0 for Liverpool!«

Sprehod zaključimo v muzeju, ki se kar šibi od lovorik, dresov, posvetil, posebnih zbirk, dresov, spominkov in šalov. Mladen skrušen ugotovi, da dopoldan v okolici stadiona ne bo dobil piva, a ga v dobro voljo spravi uspešen nakup van Dijkovega dresa za svojega sina v uradni LFC trgovini. Za mlado generacijo je treba zgodaj poskrbeti in jo pravilno vzgajati!

 

Vendarle dočakamo tudi odprt pub v bližini, pravzaprav gre za čudovito cerkev, preurejeno v pivnico. Ne bi verjel, da nisem videl a lastne oči. Ime ima nadvse primerno – The Church.

Dan zaključimo z ogledom dela mesta ob reki Mersey, ki nas vodi mimo Town Halla, najslavnejšega kipa Beatlov v mestu in vse do Albert Dockov. Ni presenečenje, da je tako kot povsod drugje, tudi v tem mestu december mesec veselja, praznovanja, prazničnega vzdušja, a tudi temu primerne gneče na vsakem koraku. V lokalih spoznamo nekaj domačih duš in angleških piv. Oboje gre pohvaliti, a večer mirno zaključimo in se raje odločimo za dober počitek pred naslednjim dnem.

 

Dan tekme. Vsekakor je treba poudariti, da smo zadnja leta v Manchester Cityju videli marsikaj; največjega rivala v rezultatskem smislu, klub, ki nam je marsikaj “vzel”, a tudi klub, zaradi katerega smo hočeš nočeš bili primorani iti do svojih skrajnih meja. Rivalstvo z Liverpoolom bo imelo v zgodovini posebno noto, v to smo lahko prepričani. Liverpool nikoli ne bi postal to kar je danes, če ne bi Jurgen Klopp in Josep Guardiola gnala drug drugega do nogometne perfekcije.Na to zgodnje decembrsko nedeljo smo vsi Redsi čutili, da prihaja nova priložnost, da velike rivale pokorimo. Citizens so prispeli v goste v trenutku največje rezultatske krize v zadnjem desetletju in to je bilo vredno izkoristiti.

Sprehodili smo se skozi impozantno mestno pokopališče ter mimo Shankly’s Gates. V zraku okoli štadiona je bilo nekaj velikega, čutilo se je. Liverpool je odskočil na lestvici premierlige in seriji uspešnih rezultatov ni bilo videti konca. Le kako človek ne bo optimističen, pa čeravno na kultni Anfield prihaja ekipa, ki je slavila 6 od zadnjih 7 izvedb najelitnejše angleške nogometne lige.

 

Ogrevanje v Sandon pubu je bil naslednji zelo pričakovan dogodek. Druščina slovencev, ki smo imeli to veliko srečo in karto v žepu, se je zbrala pred tekmo in ogrevala svoja grla. Andrej je to odlično splaniral in le streljaj daleč od najbolj vroče angleške nogometne zelenice, smo preživeli prijetni urici. Stari znanec Jay s svojo druščino nas je počastil z obiskom in nam zaželel najlepše užitke, ki jih je tolikokrat prej tudi sam doživel kot mi tisti dan. Prišel je trenutek, ko smo se morali odpraviti na tekmo. Človek kar ne more verjeti, kako “padeš” mimo in že naslednji moment si na svoji tribuni. Za nas nek čisto drugi svet, brez dvoma. Stvari delujejo, pa naj si bo to glede vstopa na stadion ali pogostih in točnih prometnih povezav. Prvi vstop na tribuno Kop človeka ne pusti ravnodušnega. Ena izmed najmogočnejših samostojnih tribun evropskih štadionov in verjetno najbolj znana poleg “rumenega zidu” v Dortmundu. Nočeš se počutiti kot navaden turist, toda preprosto se moraš slikati s prijatelji in s šali v rokah na tej veličastni tribuni. Pivo in dobra volja za ogrevanje je odlična uvertura za zadnje minute pred tekmo. Tribune se bliskovito napolnijo in ogrevanje nogometašev na zelenici, ki jih pričaka huronski aplavz, zamenja prihod ekip. Razleže se peklenski krik vročekrvnega občinstva in iz zvočnikov zadoni You’ll never Walk Alone. Naježi se mi koža, kajti sanje desettisočglave množice se danes uresničujejo. To je trenutek, ki ga ne pozabiš nikoli. Nogometna himna, ki nam pomeni neizmeren ponos, statusni simbol in način življenja. Navijaški zbor s šali v rokah poskrbi, da decibeli zgrmijo v neslutene višave, katerih le nebo je meja. Ali kot je John Lennon nekoč poetično izrazil svojo ustvarjalno genialnost v pesmi Imagine:  ”Upon us only sky”.

 

Liverpoolova superiorna forma in Cityjeva izgubljena rušilna moč, sta lahko pomenili le eno. Manjši čudež bi lahko rešil sinjemodre, a ta se ni zgodil. Gledati svojo ekipo, ki s tako la(h)koto in rušilno močjo premaguje lanske evropske prvake, je bil čisti užitek. Ob končnih 2:0 in občutku, da so jo gostujoči še dobro odnesli, o sami tekmi ni kaj dosti dodati. Lepo število domiselnih akcij, fanatična borba in navijaški napevi so pobožali po duši in poskrbeli za nov vrhunec našega potepanja po Otoku. In ko poleg sebe pogledam Andrejeva sina Leva, se zavedam, da bodo podobne izkušnje imele in iskale tudi naslednje generacij naših otrok.

 

Zmago je treba proslaviti in ker smo kot pravi športni navdušenci na vsakem koraku temu primerno obveščeni, nam ne uide pomembna informacija. Še eni Slovenci v mestu! Zajbavaš… kje? Hold my beer… In že v The Church povabimo TV ekipo Arena Športa, ki je ravno te dni pridno delala reportaže, intervjuje in javljanja iz terena ter ustvarjala prispevke za gledalce v Sloveniji. Na naše veselje se 4-članska ekipa po koncu svojih obveznosti prijazno odzove in pridoda svoj košček v mozaik popolnega večera. Kako lepo je imeti ob sebi ljudi ,s katerimi deliš nogometno strast, pa četudi ne vedno za isti klub. Ampak ravno to je tisto, kar nas združuje. Vsak ima svoj hobi, vsak živi svoj življenje. Zmage ter poraz niso toliko pomembni kot je pot, po kateri hodiš. “It’s Liverpool way,” radi rečemo. Večer se končuje in čas je, da se poslovimo. Polni vtisov, novih izkušenj in neštetih debat, si stisnemo roke in odidemo vsak v svojo smer.

 

Dan po tekmi je naša naslednja realnost misel na to, da bo treba počasi domov. Odidemo iz stanovanja in si še zadnjič ogledamo mesto, tokrat iz Radio City Towerja. Vreme je oblačno in megla zaobjema večji del mesta. Kljub temu je prijetno videti vse skupaj iz ptičje perspektive. Gotovo ni zadnjič, da vidim, začutim in doživim to mesto. Ne, zgodba se z našim potovanjem ni končala, temveč le nadaljevala. Še se vrnemo in ni to zbogom, temveč nasvidenje, Liverpool!

Z vlakom odpotujemo do letališča Manchester in po dveh uricah pristanemo v Bergamu. Čaka nas še dolga pot do doma, ampak Sandi nas suvereno in varno pripelje do naših domov. Danes je to smešno, tisti dan pa mi ni bilo; v službo sem odšel brez zatisnjenega očesa in minute spanca.

Ko smo se poslovili, nam je na nek način odleglo. Izlet nam je odlično uspel in vse je potekalo tako kot smo si lahko samo želeli.

 

Hvala vsem vam:

– Stanko, Sandi in Mladen za dobro družbo in veliko smeha! Vesel za vsakega od nas, kajti s skupnimi močmi nam je uspel izlet, ki ga ne pozabiš nikoli.

– Aljaž, Edin, Andrej, Lev, Robi in ostali, mislim, da smo drug drugemu naredili druženja ter tekmo še prijetnejša kot je že tako ali tako bilo- najboljše!

– Jayu in kolegom, ki so popestrili naše ogrevanje pred tekmo. Pravi Scouserji in odlična družba.

– Tine Zupanu in ekipi ArenaSport-a za prijetno druženje v The Church-u. Verjamem, da je srečanje vsem prisotnimčudovito zaokrožilo veselja polno nedeljo.

– društvu OLSC Slovenija za dodelitev kart in vsem članom, ki so nam s svojimi predhodnimi izkušnjami pomagali izlet izpeljati kar se da lepo.